Od kulture strahu do lepote
Za nami je prvi pogovor o kulturi, ki se je v virtualnem prostoru odvil včeraj s fokusom na vprašanju, kaj sploh je organizacijska kultura, ki se je prelilo tudi v vprašanje zakaj sploh krepiti kulturo v ekipah, podjetjih in organizacijah. Sprejeli smo spontano soustvarjanje trenutka z našimi udeleženci in spraševanje o kulturi povezali z umetnostjo, njunimi skupnimi točkami in močmi.
Verjamemo v poslanstvo, če že ne reševanja, pa vsaj izboljšanja sveta. Prepoznavamo vlogo podjetij pri tem, kakšno kulturo gradijo in v katero smer jo / se razvijajo, kot tudi pri tem, kako kot ljudje živimo in kako se počutimo. Opažamo krhanje občutka za ustvarjanje ali doživljanje, cenjenje umetnosti ter lepote kot take, se sprašujemo, koliko se še lahko izražamo znotraj organizacij in družbe. Hkrati pa slišimo, kako podjetja vse bolj cenijo in si želijo kreativnosti.
A strah, tesnoba, pritisk produktivnosti in učinkovitosti hromijo ustvarjalni čut kot tudi dobro počutje. Bi lahko v podjetjih naredili prostor za umetnost in ustvarjanje? Ali imajo podjetja vlogo pri podpori umetnosti tako kot imajo pri podpori, skrbi za ožjo in širšo skupnost? In še globlje: kakšne so skrivne moči, vloga umetnosti pri omogočanju in realiziranju sprememb v sistemih?
Njena potencialna transformacijska (ali rušilna) moč je vzporedna moči, ki jo ima organizacijska kultura pri procesih in delovanju organizacij. Kultura temelji na vrednotah, odnosih, navadah, hkrati pa ima tudi svoj nevidni del. Je seveda skupna in trajna ter vseprisotna in implicitna. Kar pomeni, da lahko kulturo, ki jo gojimo v podjetjih, začutimo in se nanjo odzivamo, tako kot se na umetniško delo.